Roke držim nad tipkovnico in razmišljam…Kaj naj napišem? Lahko bi začela suhoparno, kot da pišem CV za novo službo – sem Petra Antolin, profesorica razrednega pouka, z dolgoletnimi izkušnjami dela v razredu…Ampak, ali me to res opiše? Sama zase res verjamem, da sem veliko več, kot samo moj naziv in izobrazba na papirju.
Lahko bi rekla, da poklica učiteljice nisem izbrala jaz, ampak je poklic izbral mene. To, da učim druge imam v krvi. Ko sem bila še otrok, sem ves čas učila mlajšega brata in sestrični. Hodili so v mojo namišljeno šolo, na morje sem s seboj vedno vzela vsaj en kovček ustvarjalnega materiala, da sem jim vsak dan pripravila novo delavnico. Mojim kreativnim idejam kar ni bilo konca.
Moja ljubezen do risanja in ustvarjanja me je kasneje popeljala na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in ves čas sem sanjala o tem, da bom nekoč postala arhitektka, a življenje ima drugačne ideje. Na sprejemnih izpitih mi je zmanjkalo pol točke, si lahko mislite, pol točke… in to samo zato, ker sem na te sprejemne izpite prišla obuta v butaste japonke – narisati smo namreč morali svoje obuvalo. Vsi ostali so seveda prišli v zanimivih supergah, balerinkah, sandalih… jaz pa v japonkah, ki imajo podplat in dva štrikca.
Kakor koli že, ker nisem prišla na arhitekturo, je bila moja druga izbira razredni pouk. Mislila sem si, da bom eno leto pač študirala tam, naslednje leto pa ponovno poskusila na arhitekturi. No, pa me je študij tako potegnil, da nisem nikoli več šla na sprejemne izpite. Od tekrat verjamem, da se v življenju vse stvari zgodijo z razlogom in se zložijo čisto tako, kot se morajo, čeprav mi včasih kaj ni všeč.
Že od nekdaj čutim močno povezanost z živalmi in naravo in tisti, ki me poznajo vejo, kako zelo močno izražam svojo empatijo in čutim stisko drugih in se nenormalno jokam že ob ogledu Disneyevih risank. Nekoč, kot otrok, sem se zjokala, ker je moj ati pokosil travo na vrtu in “pobil” na stotine marjetic, ki so tam rasle. Zato sem že od malih nog imela tisoč in eno živalco, hodila jahat in si takoj, ko sem se preselila na svoje kupila psa. In to ne enega, ampak dva. Tako zelo rada se spominjam obdobja, ko sem s svojo psičko Lexi hodila na treninge in tekme agilitya, tam stkala posebno mrežo prijateljev in živela svoje najboljše življenje. Kasneje, ko sem že delala v šoli, sem kupila še eno psičko in to s prav posebnim namenom – da bi postali terapevtski par, da bi z mano hodila v šolo in bi mi pomagala pri učenju otrok. In z Amy mi je to tudi uspelo. Danes sva terapevtski par pri društvu Tačke pomagačke in Amy je moja terapevtska psička in hkrati tudi šolski pes, ki redno prihaja v šolo in sodeluje pri poučevanju.
Kot ste najbrž že opazili, sem človek, ki počne tisoč in eno stvar. Pa tega, da sem končala nižjo glasbeno šolo in da sem deset let v pihalnem orkestru igrala flavto ter hodila še na solo petje, niti še nisem omenila.
Ko sem začela z delom v šoli sem imela tisoč in eno idejo, z otroki sem ustvarjala, pripravljala dramske predstave, sodelovala v številnih projektih… A danes, ko pogledam nazaj, vidim, da sem največjo rast kot učiteljica doživela, ko sem sama postala mama. In to mama prav posebnemu dečku – dečku z motnjo avtističnega spektra in ADHDjem, ki me je naučil videti, kaj je v življenju res pomembno in ki je bil razlog za to, da se moje izobraževanje ni končalo na fakulteti, temveč se nadaljuje še danes. Rada se izobražujem, zelo me zanima delovanje možganov in senzornega sistema, poglobila sem se v vse tisto, kar bi lahko pomagalo mojemu otroku, a je hkrati zelo pomagalo tudi mojim učencem.
Danes sem učiteljica, ki redko kriči, ki ves čas opazuje otroke in jim da odmor, ko ga potrebujejo (in ne takrat, ko zvoni zvonec). Sem učiteljica, ki skrbi, da imajo otroci v šoli veliko gibanja, da se učijo z igro, da so veliko na svežem zraku, da imajo umirjeno učno okolje in čim manj senzornih dražljajev. Sem učiteljica, ki z otroki nabira kostanj in gobe (ki jih nato spečemo in pojemo kar v šoli). Sem učiteljica, ki vidi, čuti in si želi učencem dati vse to, kar me je moj sin naučil, da otroci potrebujejo.
Biti mama otroka, ki je drugačen, ki ne sodi v škatlico šolskega sistema, je velikokrat težko. Ni dneva, ko nebi razmišljala o tem, kaj še lahko storim, da bo lažje njemu in ljudem, ki delajo z njim. In kot sem že omenila, verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom in mi je bila ta otroška duša poslana, da me nauči biti boljša oseba in boljša učiteljica, gledati na otroke z drugačnimi očmi in delati spremembe ter k temu spodbuditi tudi druge.
In tukaj nastopi moja velika strast do gozdne pedagogike. Z opazovanjem in čutenjem sem spoznala, da je narava tista, ki lahko najbolj umiri in podpre otroke. V naravi drugače funkcionirajo, bolj so umirjeni, manj je konfliktov, lažje in bolje se učijo. Vse to dajem svojim učencem, z željo, da bi bila vsega tega deležna tudi moja otroka. S svojima otrokoma zelo veliko časa preživim zunaj, v naravi in ker v dobrobit gozda in aktivnosti na prostem tako močno verjamem, sem se odločila, da k raziskovanju, ustvarjanju in igri v gozdu povabim tudi druge otroke. Odločila sem se, da ustanovim gozdne delavnice, ki bodo otrokom dale tisto kar najbolj potrebujejo – igro, gibanje in ustvarjanje na prostem, v gozdu, kjer se čuti umirijo in se sprosti ves stres, ki ga doživijo v dopoldanskem času v vrtcu ali šoli.
Še vedno pa v meni tli močna želja, da odprem svoj gozdni vrtec in šolo. In vse to bo mogoče, ko naberem dovolj otrok za gozdno skupino. Če te srce pokliče in si zaželiš, da bi tvoj otrok preživel otroštvo v naravi, me prosim kontaktiraj.
Upam, da nisem bila predolga in ti je uspelo ostati z mano do konca.
Hvala za tvoj čas in se beremo☺️
